Med

Čebele proizvajajo med iz nektarja ali iz mane. Rastline izločajo nektar ali medičino v nektarijih. Mana je izloček nekaterih žuželk, ki sesajo rastlinski sok in ob tem izločajo sladko tekočino oz. mano, ki jo naberejo čebele. Glede na izvor tako ločimo cvetlični (nektarni) in gozdni (manov) med. Vrste cvetličnega medu so svetlejše, slajše in bolj aromatične, vrste gozdnega medu pa so temnejše, imajo bolj zeliščno aromo ter dišijo po smoli oz. dimu.

Vrste medu

Vrste medu so poimenovane po imenih rastlin, na katerih čebele nabirajo nektar oz. mano. Pri nas so to akacija, lipa, smreka, hrast, kostanj, hoja, oljna ogrščica, žajbelj, ajda…  In od tod tudi toliko različnih vrst medu: akacijev, lipov, smrekov, kostanjev, hojev, regratov … Najmilejšega okusa je akacijev med. Barva tega medu je od skoraj brezbarvne do slamnato rumene barve. Ker je blagega vonja in arome, je odlično sladilo za čaj, kavo, kosmiče, pijače in celo za pripravo sladoleda. Kristalizira zelo počasi. Prijetno po svežini, lipovem cvetju in mentolu diši lipov med, ki je svetlo rumene do svetlo jantarne barve z zelenim odtenkom. Lahko je nektarnega ali manovega izvora. Če vam je všeč močnejši, grenak okus, potem je za vas pravi kostanjev med. Ta je rjave, jantarne barve, vonj je oster, trpek. Vsebuje veliko količino cvetnega prahu pravega kostanja, zaradi česar je še posebej cenjen. Najpogostejši vrsti manovega medu sta hojev in smrekov med. Smrekov med je rdečerjave barve, diši bolj nežno po smoli, aroma je po sirupu smrekovih vršičkov, zeliščnih bombonih. Kadar čebele nabirajo mano po večini na jelki, proizvedejo hojev med, ki je temno sivorjave barve z zelenim odtenkom. Diši po smoli, dimu. Aroma je po smoli, karamelu, zažganem sladkorju, svežem lesu iglavcev, sirupu smrekovih vršičkov. Kadar med nima izrazitih lastnosti ene rastlinske vrste, vendar je po izvoru iz nektarja, govorimo o cvetličnem medu, če pa je po izvoru iz mane, govorimo o gozdnem medu.

Cvetni prah

Čebele na rastlinah nabirajo tudi cvetni prah (pelod) ter ga pri tem obogatijo z različnimi fermenti, hormoni in antibiotičnimi snovmi. Poznamo cvetni prah osmukanec in cvetni prah izkopanec. Boljši je drugi, saj ga čebele bolje predelajo. Cvetni prah je eno izmed najbogatejših doslej znanih naravnih živil. Že dolgo je znana tudi njegova uporaba v prehrani ljudi. Pelod je vir vitaminov, mineralov, beljakovin, aminokislin, hormonov, encimov, maščob in naravnih antibiotikov. Svež cvetni prah moramo hraniti v zamrzovalni skrinji. Iz nje ga jemljemo v manjših količinah oz. toliko, kolikor ga zaužijemo v mesecu dni. Shranjujemo ga v hladilniku, kjer hranimo tudi posušen cvetni prah. Neposušen cvetni prah lahko uživamo tako, da ga dalj časa žvečimo, zadržimo v ustih in počasi požiramo, lahko ga tudi poplaknemo s čajem, mlekom, vodo …

Suh cvetni prah uživamo tako, da ga pred zaužitjem nekaj ur namakamo v tekočini, bodisi v soku, naravnem soku, čaju bodisi v mleku ali jogurtu, zmešamo pa ga lahko tudi v med in zaužijemo skupaj z njim.

Matični mleček

Matični mleček je prav posebna snov. To je izloček mladih čebel delavk. Čebele dojilje z njim krmijo do tri dni stare čebelje ličinke, matico pa vse njeno življenje. Prav ta izjemno bogata in drugačna hrana je odločilna, da se iz ličinke razvije matica in ne delavka. Pridobivanje tega čebeljega proizvoda je zelo zahtevno. Matični mleček praviloma uživamo določeno obdobje, npr. mesec dni, temu pa sledi nekaj tednov trajajoč premor, odvisno od namena uživanja. Na dan je priporočljivo zaužiti 100–300 mg svežega matičnega mlečka. Jemljemo ga zjutraj na tešče. Najbolje je, da ga damo pod jezik in počakamo, da se počasi vsrka. Če nam okus ne prija, ga popijemo z nekaj tekočine. Ker je matični mleček močan biostimulator, ga je treba uporabljati previdno. Pred začetkom uporabe matičnega mlečka se je vedno dobro posvetovati z zdravnikom, ki pozna delovanje čebeljih proizvodov.

Obvezno ga hranimo v hladilniku. Če je matični mleček izpostavljen svetlobi in zraku, izgubi veliko pomembnih snovi. Na zraku se matični mleček suši in postane lepljiv, se strdi in postane temno rumene barve. Pomembno je, da uživamo čim bolj svežega.

Propolis

Prav poseben zaklad iz panja je tudi propolis, saj je to naravni antibiotik čebel. Te žuželke na živih delih rastlin nabirajo smolnate snovi, in ko jim dodajo še svoje snovi, nastane propolis, ki je rjave do rjavozelene barve. Propolis praviloma uživamo kot dopolnilo prehrani. Uporabljamo ga v obliki alkoholne ali vodne raztopine, kot mešanico z medom, lahko ga zmešamo v različne napitke (jogurt,kislo mleko, čaj …). Poznamo tudi različne farmacevtske pripravke iz propolisa, kot so mazila, tablete, injekcije in raztopine v različnih koncentracijah, ki jih uporabljamo lokalno.

Vosek

Vosek proizvajajo mlade čebele in z njim gradijo satje, tj. svoje bivališče. Zelo okusen pridelek iz čebeljega panja je med v satju. Vosek lahko uporabljamo v kulinariki, saj z njim npr. lahko premažemo pekač za peko peciva. Ob tem, ko se sladkate z jedmi iz čebeljega panja, si lahko prižgete tudi svečko iz čebeljega voska. Ta vam bo pričarala prav posebno praznično razpoloženje, kakršnega so poznale naše babice.

Čebelji strup

Večina ljudi pozna čebelo tudi po tem, da piči. Seveda čebele ne pičijo kar tako. Če boste čebelo srečali v naravi, vas bo pičila samo, če boste ogrozili njeno življenje. Povsem drugače pa je pred čebelnjakom. Tam so na delu čebele stražarke, katerih naloga je, da branijo svoj dom, v katerem so poleg zalege tudi zaloge medu in cvetnega prahu, zato previdnost ob čebelnjaku nikakor ni odveč. Zaradi tega se mu nikoli preveč ne približajte in tudi ne stojte pred panji. V Sloveniji uporabljajo čebelji strup v medicini za desenzibilizacijo ljudi, ki so alergični na čebelji strup. Po svetu uporabljajo čebelji strup za zdravljenje različnih obolenj, vendar je tovrstno zdravljenje mogoče izključno pod zdravniškim nadzorom. Nekateri ljudje so alergični na pik čebel.

Close Menu
www.000webhost.com